Že odkar pomnim sem rada ustvarjala. Ko sem bila majhna sem oboževala risanje in barvanje. Samo, da so bile BARVE! Po končani osnovni šoli, sem se odločila, da se vpišem v sredno aranžersko šolo. Odločitev sem prvo leto obžalovala, kasneje pa mi je šola postala všeč in res sem uživala v ustvarjanju vsemogočnih projektov, ki so nam jih nalagali učitelji. Ker so me vedno spremljale tudi živali, predvsem konji in psi, sem se po končani srednji šoli vpisala na visokošolski študij kmetijstva – zootehnike. Takoj na začetku študija sem dojela, da to res ni to kar želim početi, ampak sem študij vseeno dokončala. Ustvarjanje je ponehalo, imela sem res dolgo pavzo, ko nisem ustvarila nič, le kako risbo sem in tja.

Šest let nazaj pa me je sodelavec vprašal, če bi mu spletla zapestnico iz paracorda. Takrat sem prvič slišala za to vrvico in ko sem malo raziskala splet (in uspešno končala prvi projekt – zapestnico), mi je takoj prišlo na misel, da želim splesti ovratnico za mojo psičko. In je prišla prva pošiljka vrvic. Nato drugi paket (seveda nekoliko večji, kot prejšnji). In tretji, četrti,... dokler ni bila dodatna soba polna paracorda različnih barv, sponk, karabinov,... postala sem zasvojena! Ni minil trenutek, ko ne bi nekaj pletla, raziskovala izbirala nove barve... Prišla je prva spontana prodaja, kateri je sledila naslednja in naslednja.

Začetki so bili peklenski, saj nisem imela izkušenj s karabini, sponkami, vrvicami. Nisem vedela, kaj je kvalitetno in kaj je krš, zato sem si nabrala kar nekaj zaloge, ki sedaj pozabljena počiva na dnu kakega predala, saj z mojo rastjo in znanjem, nisem bila več zadovoljan z njeno kavliteto. Odločna sem bila, da želim prodajati le kvalitetne in lepe, unikatne izdelke. Pet let kasneje lahko potrdim, da sem že skoraj tam (sem večen perfekcionist, ki vedno najdem neko malo napakico na izdelku, ki bi jo lahko naredila bolje). Veliko dam na unikatnost, zato dvojnike delam zelo redko. Če je ročno delo, naj ostane unikat, se strinjaš?